Moja pot do trenerskega poklica 2. del (piše Martin Janžekovič)

Prvo srečanje z novimi trenerji

Na Kitajskem imajo v vsaki dvigovalnici mizo za kung fu čaj – in med treningom se pije čaj. No, vsi trenerji so sedeli za to mizo.

Prvi trener Long Shuji (龙书记)

Učitelj Long je bil popolnoma začuden in nadvse navdušen, da se je nek Evropejec odpravil na Kitajsko samo zato, da bi se učil za trenerja od najboljših in seveda je takoj dovolil, da začnem trenirati.

Drugi trener Gui Shilong (桂世龙)

Kar 7 let je bil v kitajski državni reprezentanci in je bil celo kandidat za olimpijske igre 2012, a se zaradi poškodbe zapestja ni izšlo.

Tretji trener oziroma trenerka Gui Yali (贵雅丽), Shilongova sestra

Bila je prvakinja province v svoji kategoriji – kasneje je postala glavna trenerka na šoli, kjer sem treniral.

 

In sem začel trenirati.

Ko so me moji novi trenerji prvič gledali, ko sem naredil poteg, se niso niti spogledali, ampak so vsi hkrati začeli odkimavati, češ tole pa ne bo v redu. Tako sem odložil drog in vzel palico in smo začeli trenirati tehniko tako, kot je prav.

Približno leto in pol po tem, ko sem začel trenirati, mi je Gui Shilong rekel: »Ti si prišel na Kitajsko, da bi postal trener.« (Glede na mojo starost o kakšnem vrhunskem dvigovanju ni bilo več govora.) In tako sem začel trenirati otroke, ki so bili v tej športni šoli kot dijaki. Naj povem, da ne govorim kitajsko oziroma govorim le toliko, da sem lahko sledil treningom in sem lahko uganil, za kaj gre oziroma kaj mi želijo dopovedati, tako da so bili prvi koraki precej naporni. Bolj ali manj sem vse moral pokazati, povedal pa sem lahko le tistih nekaj fraz, ki sem jih poznal. To pa niti ni bilo tako slabo ne za otroke ne zame. Otroci so dobili nov pogled na trening (še nikoli niso videli trenirati nekoliko starejšega človeka in kot tak sem jim bil vzor, kaj se lahko doseže), jaz pa sem se naučil marsikateri prijem, ki ga drugače ne bi znal, in naučil sem se tudi vse vaje, ki jih Kitajci uporabljajo pri učenju prvih korakov dvigovanja. Ničesar od tega se ne bi mogel naučiti z Youtuba, kot dela večina trenerjev pri nas.

Česar se nisem naučil med treningi, ko so izkušeni trenerji trenirali mene oziroma sem jaz dvigoval, sem se naučil, ko sem sam treniral otroke. Rekel bom, da je kar nekaj stvari postalo jasnih, kako morajo stvari dejansko izgledati in kako se jih pokaže, da ljudje (v tem primeru otroci) razumejo in potem pravilno delajo.

Tri leta in pol so hitro minila in odpravil sem se nazaj domov, da bom lahko začel uresničevati svoj primarni cilj – trenirati ljudi v Sloveniji in dvigniti nivo dvigovanja uteži v Sloveniji na mednarodno raven. Niti približno se mi ni sanjalo, da bo to stotisočkrat težje, kot sem pričakoval, ampak to je že zgodba za drug blog.

Scroll to top